Miren pri Novi Gorici

12. 11. 1920 Podpis rapalske pogodbe med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev; multietnično območje nekdanjega Avstrijskega primorja je bilo dodeljeno Italiji.

6. 4. 1941 Nemčija je napadla Jugoslavijo, kasneje so jo napadle še Italija, Madžarska, Romunija in Bolgarija; ozemlje države je bilo razdeljeno med Nemčijo, Italijo, Madžarko, Romunijo in Bolgarijo.

3. 5. 1941 Italija si je tudi formalno priključila ozemlje osrednje in jugovzhodne Slovenije ter jo imenovala Ljubljanska provinca. Tako je meje svoje države potegnila še bolj na vzhod.

2.–14. 12. 1941 V okviru drugega tržaškega procesa so sodili šestdesetim slovenskim antifašistom. Pred Posebnim sodiščem za zaščito države jih je bilo pet obsojenih na smrt.

8. 9. 1943 Kapitulacija Italije.

10. 9. 1943 Wehrmacht je ustanovil Operacijsko cono Jadransko primorje (Operationszone Adriatisches Küstenland) in Operacijsko cono Predalpske dežele (Operationszone Alpenvorland).

12. 9. 1943 Nemška vojska je zasedla Gorico.

25. 9. 1943 Prvi požig Mirna (Merna). Nemške enote so požgale nekaj hiš v spodnjem Mirnu in pri tem ubile štiri domačine.

2. 2. 1944 Drugi požig Mirna (Merna). Gorele so predvsem hiše v spodnjem delu vasi.

9. 5. 1945 Uradni konec druge svetovne vojne v Evropi.

9. 6. 1945 Sprejetje t. i. Morganove linije, ki je predstavljala začasno mejo med Italijo in Jugoslavijo. Upravo nad večino Mirna (Merna) je prevzela Zavezniška vojaška uprava, ki je tudi pričela obnavljati nekatere hiše. Krajevni ljudski odbor je proti temu vodil močno propagando.

15. 9. 1947 Po uveljavitvi mirovne pogodbe med Italijo in Jugoslavijo je bil Miren (Merna) skoraj v celoti priključen Jugoslaviji. Počasi se je nadaljevala obnova med vojno požganih hiš. Mejna črta med Jugoslavijo in Italijo pa je še vedno potekla tudi čez nekatere grobove na mirenskem pokopališču.

10. 10. 1975 Podpis Osimskih sporazumov med Italijo in Jugoslavijo, ki so med drugim odpravili stanje, v katerem se je težko živelo, in zarisali novo mejo med državama, ki ni več potekala čez grobove.

Miren v času druge svetovne vojne in požiga vasi

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je 12. septembra nemška vojska zasedla Gorico. Partizani so ostali na položajih ob robu mesta do 15. septembra, ko so se morali umakniti pred nemškimi tanki. Ob tem so Nemci zavzeli gornji Miren. V dolnji Miren niso mogli, ker so partizani zažgali most čez reko Vipavo, obenem pa so fronto na Krasu branili z obstreljevanjem z Mirenskega gradu in dolnjega dela vasi. Naslednje dni septembra so še naprej potekali boji med nemškimi in partizanskimi enotami.

Prvi požig Mirna se je zgodil med nemško ofenzivo oz. po preboju goriške fronte 25. septembra 1943. Požgane so bile hiše v dolnjem Mirnu (od »Grabca« do šole). Takrat so nemške enote ubile štiri vaščane, enajst pa so jih sprva nameravali odpeljati v internacijo, a so jih nato čez mesec dni izpustili.

Zlasti novembra 1943 je partijska oborožena formacija Varnostno-obveščevalne službe (VOS) tudi v Mirnu izvajala izvensodne likvidacije nasprotnikov komunistične revolucije, ki so jih sicer sumili sodelovanja z belo gardo. Pri tem so bili likvidirani nekateri vidni predstavniki družbenega, političnega in kulturnega življenja, kot npr. profesor Ciril Šinigoj.

Dne 1. februarja 1944 sta v Miren prišla dva nemška vojaka na ogled usnjarne Scalettari. Partizani so ju ujeli in odpeljali. Naslednji dan so nemške enote obkolile vas in v dolnjem Mirnu pričele pregledovati hiše, da bi našle pogrešana vojaka. Obenem so domačine, ki so jih našli na domovih, prijeli in jih prepeljali čez Vipavo v gornji Miren. Grozili so, da bodo ustrelili vsakega desetega moškega, če se pogrešana vojaka ne vrneta do štirih popoldan. Dva domačina pa so poslali proti Vrtočam, da poiščeta pogrešana. Ženske z otroki so ob 11. uri poslali domov in jim naročili naj pospravijo stvari, ker bo vas požgana. Takratni župnik v vasi Oskar Pahor, ki je dobro govoril nemško, se je uspel dogovoriti, da Nemci niso streljali talcev. Poslana domačina sta se vrnila brez pogrešanih nemških vojakov. Ob štirih popoldan so pričele goreti hiše v spodnjem Mirnu, se pravi tiste, ki so ostale nepoškodovane v času prvega požiga 25. septembra 1943. Nekaterim hišam v vasi je bilo sicer prizaneseno oz. so jih sproti pogasili.

Miren je dodatno prizadelo še bombardiranje zavezniških letal 18. marca 1944. Nemške enote so na poljih okrog letališča zgradile hangarje za skrivanje svojih letal. Z namenom popolnega uničenja letališča na Rojah, a tudi nemških postojank v okolici Gorice, so šrapnelske bombe padle tudi na širše območje letališča oz. vasi Gabrje, Sovodnje, Peč, Rupa, Miren, Orehovlje, Bilje, Vrtojba, Štandrež. Bombe so uničile predvsem gornji Miren in bližnje njive, kjer je večina kmetov sadila krompir. Ob tej akciji je umrlo trideset ljudi iz Mirna, pet iz vasi Orehovlje, dva iz Peči in eden iz Ločnika. Veliko več pa je bilo ranjenih. Večino teh so namestili v farno cerkev, nekatere pa so Nemci odpeljali v Goriško bolnišnico.

Toda vojne še ni bilo konec. Maja 1944 so partizani na Potoku, pri hiši Franca Mozetiča, težko ranili komandanta nemške posadke, ki je stražila skladišče bencina in streliva v Čevljarski zadrugi. Slednjega so nato prepeljali v goriško bolnišnico, pred smrtjo pa je povedal, da nanj niso streljali Mirenci, kar jih je rešilo pred internacijo. Kljub temu so morali izprazniti vasi in se preseliti k sorodnikom, znancem in drugim v sosednje vasi ter Furlanijo.

Po koncu druge svetovne vojne se je Miren znašel tik ob t. i. Morganovi liniji, ki je po 9. juniju 1945 razmejevala dve vojaški upravi na tem območju, in sicer jugoslovansko vojaško upravo (VUJA) na vzhodnem delu in zavezniško vojaško upravo (ZVU) na zahodnem delu. Linija je predstavljala začasno mejo med Jugoslavijo in Italijo. Del te pa je bil začrtan tudi čez mirensko pokopališče in še celo čez posamezne grobove. V Mirnu je tako po koncu vojne upravo nad mestom prevzela ZVU, ki je imela svojo pisarno prav tam, kjer je sedaj sedež občine. V mestu je sicer obstajal tudi Krajevni ljudski odbor (KLO), ki pa ni imel nobene vloge pri lokalni upravi, so pa nekateri člani KLO vodili močno propagando proti temu, da bi ZVU po vojni obnavljala med vojno požgane domove. Tako so bili nekateri domovi obnovljeni že za časa ZVU, drugi pa kasneje, ko je bil po 15. septembru 1947 Miren priključen Jugoslaviji. Toda tudi leta 1947 je mejna črta med Jugoslavijo in Italijo še vedno potekala čez nekatere grobove na pokopališču. To stanje, v katerem je bilo težko živeti, so odpravili šele Osimski sporazumi, podpisani med Jugoslavijo in Italijo 10. novembra 1975.

×

Log in

zrspina logoquarantasettezejanekinoateljeobcina dolinaIPD SSI Pogoji zasebnosti eacea 2015 00550000 sl