Šmarje pri Kopru

12. 11. 1920 Podpis rapalske pogodbe med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev; multietnično območje nekdanjega Avstrijskega primorja je bilo dodeljeno Italiji.

6. 4. 1941 Nemčija je napadla Jugoslavijo, kasneje so jo napadle še Italija, Madžarska, Romunija in Bolgarija; ozemlje države je bilo razdeljeno med Nemčijo, Italijo, Madžarko, Romunijo in Bolgarijo.

3. 5. 1941 Italija si je tudi formalno priključila ozemlje osrednje in jugovzhodne Slovenije in jo imenovala Ljubljanska provinca. Tako je meje svoje države potegnila še bolj na vzhod.

2.–14. 12. 1941 V okviru drugega tržaškega procesa so sodili šestdesetim slovenskim antifašistom. Pred Posebnim sodiščem za zaščito države jih je bilo pet obsojenih na smrt.

8. 9. 1943 Kapitulacija Italije.

10. 9. 1943 Wehrmacht je ustanovil Operacijsko cono Jadransko primorje (Operationszone Adriatisches Küstenland) in Predalpsko operacijsko cono (Operationszone Alpenvorland).

2.–3. 10. 1943 V t. i. nemški požigalni akciji v Istri so bile med drugimi vasmi delno požgane tudi Šmarje, kjer je pogorelo 31 hiš.

19. 6. 1944 Istrski partizani so premagali in pregnali nemške in fašistične čete, ki so izvajale racije po Šmarjah.

21. 6. 1944 Drugi požig Šmarij s skorajšnjim uničenjem vseh poslopij; od tega je zgorelo 120 hiš.

9. 5. 1945 Uradni konec 2. svetovne vojne v Evropi.

Novembra 1947 So bile Šmarje skoraj v celoti obnovljene tudi s pomočjo mladinskih delovnih brigad.

Požig Šmarij pri Kopru med 2. svetovno vojno

Po izbruhu 2. svetovne vojne leta 1939 in italijanskem vstopu vanjo leta 1940 je bilo tudi mnogo slovenskih in hrvaških mož iz Julijske krajine mobiliziranih v italijansko vojsko. Zaradi njihove nezanesljivosti pri boju proti »zaveznikom« so večino kmalu razorožili in razporedili v t. i. posebne bataljone. Nekaj jih je nato izkoristilo priložnost, da so prestopili k antantnim silam, večina se je kasneje vrnila s partizani, predvsem v okviru prekomorskih čet. Odporniška gibanja proti fašizmu so se z vojno le še okrepila, zlasti po ustanovitvi Osvobodilne fronte v Sloveniji, ki je kmalu začela delovati tudi na drugi strani rapalske meje.

Kmalu so se pojavile različne oblike odpora proti fašističnim raznarodovalnim politikam v Julijski krajini. Italijanska oblast se je na sabotažne akcije na tem območju, ki so jih izvedle tajne ilegalne skupine (takrat označene kot teroristične), odzvala s sodnim procesom pred Posebnim sodiščem v Trstu. Po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 je bila ustanovljena Salojska republika, katere vzhodna območja je imela pod nadzorom nemška vojska.

Videmska, Tržaška, Puljska, Reška in Ljubljanska pokrajina so prešle pod neposreden nadzor nemške vojaške administracije imenovane Operacijska cona Jadransko primorje. Za nemške enote je bilo to strateško zelo pomembno območje, zato so takoj začele izvajati ukrepe za utrditev nadzora nad prometnimi potmi in zatrtje upora. Prvi ukrep je bila požigalna ofenziva v začetku oktobra 1943, ki jo je po Hitlerjevem ukazu pripravilo nemško vrhovno poveljstvo. Poleg enot SS je v ofenzivi sodelovala tudi 162. turkestanska divizija, bataljon kraških borcev, bataljon planinskih lovcev in 1. bataljon 1. tankovske divizije. Tem silam so se zoperstavile na hitro formirane, slabo izurjene in znatno manj številčne partizanske enote.

Nemška požigalna ofenziva se je pričela v noči med 1. in 2. oktobrom 1943. Prodirali so iz smeri Opčin in Bazovice v treh kolonah: proti Sv. Antonu, Kubedu in Sočergi, druga proti Rižani, Hrastovljam in Dolu ter tretja v smeri Ospa, Črnega Kala in Loke. Prve so zagorele vasi Mačkolje, Tinjan in Črni Kal, nato pa še Šmarje, Bertoki, Bezovica, Boršt, Dol, Glem, Gračišče, Hrastovlje, Kubed, Labor, Loka, Lopar, Manžan, Marezige, Movraž, Pomjan, Popetre, Praproče, Trebeše in še nekaj zaselkov. Požige so spremljali uboji civilistov, mučenje, mnogi so ostali brez doma, premoženja in hrane, nedolgo po tem, ko so po kapitulaciji Italije z večjim optimizmom zrli v bodočnost.

Neposredno po požigalni ofenzivi, 5. oktobra 1943, je bil ustanovljen Istrski partizanski odred, ki je sodeloval tudi z italijanskimi protifašisti.

Šmarje so med 2. svetovno vojno gorele dvakrat, uničenih je bilo 151 stanovanjskih hiš. Manjša škoda je bila med prvim požigom, ko sicer ni bilo predvideno, da bi požgali Šmarje, a je nekaj fantov, ne da bi se zavedali posledic, izzvalo mimoidoče vojake. V drugem požigu pa je bila uničenih večina stavb, kar 120 hiš in mnogo gospodarskih poslopij.

Prva četa 1. bataljona Istrskega odreda je sredi junija 1944 izvedla mobilizacijski in politično-propagandni pohod po istrskih vaseh, tudi v Šmarjah. 17. junija so načrtovali uničenje rudnika premoga v Sečovljah, a so akcijo zaradi okrepljene straže odložili. Iz Padne so poslali v Šmarje četno patruljo treh borcev – Hermana Detičarja, Rafaela Beržana in Leopolda Uhana – da bi zagotovili hrano in poročali o morebitnem prihodu sovražnika. Zjutraj 19. junija se je tja napotila še četa 18 borcev. Nemška vojska, fašisti in karabinjerji so tistega dne preiskovali vas, iskali partizane in zbirali moške, da bi jih odpeljali v karabinjersko vojašnico. Z nepričakovanim prodorom so partizani sovražne vojake presenetili in jih tudi ob pomoči domačinov v odprtem boju premagali ter pregnali, kljub temu da je teh bilo štirikrat več. Ob hudem porazu je bilo maščevanje okupatorja pričakovano in ljudje so pravočasno zapustili domove. Nekaj nemških vojakov in fašistov je vdrlo v vas že naslednji dan, 21. junija pa se je pripeljalo iz Trsta in Opčin okoli 500 pripadnikov enot SS. Izropali in požgali so večino hiš in nekaj hlevov, aretirali in odpeljali so pet vaščanov.

Šmarje so bile novembra 1947, v času, ko je bilo to območje del Svobodnega tržaškega ozemlja (do leta 1954), obnovljene tudi s pomočjo mladinskih delovnih enot, ki so poudarjale ideale bratstva, enotnosti, miru, prostovoljstva, discipliniranosti in blaginje.

×

Log in

zrspina logoquarantasettezejanekinoateljeobcina dolinaIPD SSI Pogoji zasebnosti eacea 2015 00550000 sl